Bovška ovca je manjša ovca, ki je lahko preživela tam, kjer bi druge živali komaj preživele. Odrasle ovce so težke od 35 do 40 kilogramov, ovni pa do 50 kilogramov. Ovce imajo izrazito fino obliko glave in kratke uhlje. Volna je groba in večinoma bele barve, nekaj pa je tudi črnih in pisanih ovc. Povprečno se jim skoti 1-2 jagnje na leto. V laktaciji ovce dajejo povprečno 210 kilogramov mleka s 6,3 % masti in 4,9 % beljakovin (vir: Zveza društev rejcev drobnice Slovenije).

Belokranjska pramenka je avtohtona mesna pasma ovc, ki so jo nekoč redili na obeh straneh reke Kolpe. Naravne danosti v hribovitih in kraških predelih Bele krajine nudijo zelo slabe pogoje za kmetovanje, zato je ovca, ki tam uspeva, zelo skromna. Odrasle ovce tehtajo okrog 50 do 55 kilogramov, ovni pa od 65 do 70 kilogramov. Živali imajo dolgo resasto volno, v glavnem bele barve, ki jih dobro ščiti pred dežjem in mrazom, za predelavo pa ni najprimernejša, saj so izdelki iz nje grobi. Živali imajo na glavi in nogah značilne črne lise ali pike. Rep je zelo dolg, poraščen in se konča le nekaj centimetrov nad tlemi. Ovne krasijo izjemno bogati rogovi, ki so pri starejših živalih nekajkrat zaviti. Tudi ovce imajo lahko rogove, vendar precej skromnejše. Ovce so sezonsko plodne in jagnjijo enkrat letno. V zelo dobrih rejah z bogatim krmljenjem pa imajo lahko tudi tri gnezda v dveh letih. Gnezda niso zelo velika in poprečno število jagnjet v gnezdu je 1,20. Dvojčki so bili včasih zelo redki, danes pa so bolj pogosti. Živali zaradi drobnih finih kosti odlikuje dobra klavnost, meso pa je izjemno okusno in pri gurmanih zelo čislano. Pasma je od leta 1996 vključena v program ohranjanja avtohtonih pasem in od tedaj število počasi raste.

Oplemenjena jezersko-solčavska pasma ovc je nastala s križanjem slovenske avtohtone jezersko-solčavske pasme z romanovsko. Njene najbolj dragocene lastnosti so dobra plodnost in celoletna poliestričnost. Ovce imajo dober materinski nagon, zaradi česar je malo poginov jagnjet.

Telesna masa ovc znaša od 65 do 75 kg, ovnov pa okoli 90 kg. Odrasli ovni dosežejo tudi več kot 90 kg. Živali imajo kratka ušesa in krajši rep, katerega dolžina je odvisna od deleža romanovske pasme. Nosni profil glave je rahlo izbočen ali raven in daje videz plemenitega in živahnega temperamenta. Trup je srednje širok in skladen, noge so krajše in niso poraščene z volno. Hrbet je dolg in čvrst, ravnih linij. Volna je večinoma bele barve, zaradi deleža romanovske pasme pa so ovce pogoste tudi pisane, rjave in črne. Obraslost z volno je dobra, po trebuhu in spodnjem delu nekoliko slabša. Imajo nemastno in srednje valovito volno.

Ovce so zelo plodne in zgodaj spolno dozorijo. So celoletno poliestrične in jagnjijo trikrat v obdobju dveh let. Ovce se lahko mrkajo že prvi mesec po jagnjitvi. V gnezdu so dva do trije mladiči. V boljših rejah se rojevajo tudi četvorčki in petorčki.

Volna je slabše kakovosti, premer vlaken je od 30 do 40 mikronov. V runu, posebno okrog vratu in prsnem predelu, je veliko resnice, ki ni zaželena.

Stroka je nanje pozabila, politika in javna uprava jih zanemarjajo, rejci prisegamo na to skromno pasmo prašiča, gurmani pa jih obožujejo.

V Slovenijo se ponovno vrača reja stare ekstenzivne pasme prašičev - mangulic. Poznali so jo rejci v Beli krajini in Prekmurju, sicer pa jo tradicionalno največ redijo na Madžarskem in v njeni domovini Srbiji. Poznani sta dve podvrsti mangulice (bela in črna), obe sta precej poraščeni, še zlasti črna – v Srbiji jo imenujejo »ćupava«. Pujski so ob rojstvu progasti, nekateri svetlejši od drugih, a s časom potemnijo in proge izginejo. Gnezda sicer niso tako velika kot pri intenzivnih pasmah, a reja je zelo preprosta in poceni, kvaliteta mesa pa bistveno boljša. Živali so nezahtevne in lahko ostanejo na prostem skozi vse leto, ter si precej hrane na pašniku najdejo same.

Meso in maščoba mangulic je ne le zelo okusno, pač pa po mnenju številnih strokovnjakov tudi zelo zdravo živilo, saj naj bi zaradi vsebnosti stearinske kisline zniževalo »slab« (LDL) in povečevalo »dober« (HDL) holesterol v organizmu. 100 gramov svežega mesa mangulice vsebuje 15-20 gramov visoko vrednih beljakovin – kar je 40% običajne dnevne potrebe po beljakovinah. Velika je vsebnost vitaminov B skupine in železa. Veliko raziskav na tem področju je bilo narejenih na medicinskih institutih v različnih državah.

Krškopoljski ali črnopasasti prašič je naša edina slovenska avtohtona pasma prašičev, ki izvira iz jugovzhodnega dela Dolenjske. To je ekstenzivna pasma, ki jo odlikujejo nekatere biološke značilnosti, kot so: izredna odpornost, dobra prilagodljivost na skromne rejske razmere in prehrane ter izredna kakovost mesa. V zadnjih dvajsetih letih je bila krškopoljska pasma prašičev bolj kot kdajkoli prej prepuščena sama sebi in ni bila deležna nobenega sistematičnega rejskega dela. Nadaljevala se je usoda te pasme še iz časov pred drugo svetovno vojno.

Prašiči imajo zadnji konec telesa črne barve, prednji pa je bolj ali manj bel - pogosto v obliki širšega belega pasu okoli života. Glava je srednje dolga in ravna z velikimi visečimi ušesi. Pasmo odlikuje srednje dobra plodnost, dobra ješčnost in rastnost do velikih tež (odrasle živali tehtajo 250 do 300 kilogramov). Prašiči krškopoljske pasme so skromni in dobro izkoriščajo voluminozno krmo. Meso krškopoljskih prašičev in njihovih križancev je zelo primerno za izdelavo v trajne izdelke. Rejci so že v začetku prejšnjega stoletja to domačo pasmo prašičev oplemenjevali z jorkširskimi prašiči.

V letih 1990–1992 so bila opravljena poizvedovanja o ostankih krškopoljskega prašiča na Gorjancih, na območju Brežic in Krškega polja. Ugotovljeno je bilo, da je zdajšnja čreda krškopoljskega prašiča zelo neizenačena. Rejci pa so z njim zadovoljni in velika večina se mu ne misli odreči. Pri krškopoljskih prašičih so gnezda sorazmerno velika.

Cikasto govedo ali cika je edina slovenska avtohtona pasma domačega goveda.
Govedo cikaste pasme je manjšega okvirja, plemenite konstitucije in pravilnih telesnih oblik. Za cikasto govedo so značilne naslednje lastnosti: relativno velika mlečnost (glede na telesno maso), velika sposobnost zauživanja krme v skromnih pogojih, odlične pašne lastnosti, odlična konstitucija (življenjska sila – odpornost za neugodne vplive okolja), dobra plodnost, lahke telitve, izraženo materinstvo.
(vir: Wikipedia, cikastogovedo.si).

Limuzin pasma je izrazito mesna pasma, ki je nastala v hriboviti pokrajini Limousin, v kontinentalnem podnebju Francije. Ker je bila v prvotnem namenu uporabljena za delo, so odbirali močnejše bolj omišičene živali, večjega okvirja z čvrstimi nogami.

Limuzin pasma je v Sloveniji tradicionalna pasma goveda.

Glavne odlike so: lahke telitve, dober materinski čut, odlična klavna kakovost v vseh obdobjih rasti to je od odstavljenega teleta do pitanca ob doseženi klavni zrelosti. Pasmo odlikuje velik delež čistega mesa v klavni polovici z malo kosti, loja in kit.
(vir: kgzs.si)

Na razdrobljenih in težje dostopnih obdelovanih površinah kraških predelov je bil osel najprimernejša delovna žival. Od nekdaj so bili osli tudi na kmetijah v Beli krajini, kamor se po več desetletjih spet vračajo. Preloka, kjer so osle uporabljali predvsem za tovorjenje vode iz studencev ob Kolpi, je bila znana po reji sivega kraškega osla, v drugih vaseh pa je bilo najti tudi temne osle, ki so na manjših kmetijah nadomeščali volovsko ali konjsko vprego.

Istrski osel je fenotipsko blizu apuljskemu oslu, ki pa je nekoliko višji. Za istrskega osla sta značilna čvrsta do groba konstitucija ter velik kvadraten telesni okvir. Telo je črne barve, trebuh pa umazano bele barve. Križ in zebrice niso opazni. Griva je črna, izražena in štrleča. Glava je velika, robata, ravnega do blago konkavnega profila z dolgimi ušesi. Očala so bela, dobro izražena. Vrat je širok, omišičen in dobro nasajen. Greben je dolg in dobro izražen. Križ je za nekaj centimetrov višji od grebena. Sapi so strme, srednje omišičene, s poudarjenim križnim delom. Prsa so globoka in ozka. Rep je nizko nasajen s šopom dolgih dlak na koncu. Noge so čvrste, kopito je srednje veliko, čvrsto, z redkimi deformacijami.

Na kmetiji imamo kokoši različnih pasem. Enega avtohtonega štajerskega petelina, par štajerskih kokoši in par drugih pasem.